Če ste navajeni Modelov 3, Y, S ali X, je prvi stik s Cybertruckom občutek, kot da ste vstopili v drugo dimenzijo. To ni še en električni avto. Je električni tovornjak (pickup), ki združuje zmogljivosti športnega avtomobila, praktičnost delovnega vozila in tehnologije, ki je v Evropi — in še posebej v Sloveniji — skorajda ne poznamo. Za voznike, navajene ožjih cest, parkirnih hiš in klasičnih tovornjakov ali kombijev, so nekatere rešitve prava revolucija.

Zakaj bi na potovanju najel prav tega? Hotel sem tri stvari hkrati: dovolj prostora za štiri odrasle in prtljago, avto, ki na ameriškem Jugu ne izgine v morju pickupov in Full Self-Driving (FSD Supervised), ki ga doma (še?) nimam. Na Turo sem med Teslami v Nashvilleu naletel na Cybertruck (AWD, 2025) z že vključenim FSD, uradnim Teslinim hladilnikom v prednjem pritljažniku oz. t.i. “frunku” in relativno ugodno ceno. Te priložnosti nisem smel izpustiti!

Osem dni, štirje prijatelji, približno 1.700 kilometrov. Od Nashvillea do Bryson Cityja, čez Chattanoogo, Fontana Dam in kotlino Cades Cove — v junijski vročini, ki je vsak dan presegla 30 °C. Na voznikovem sedežu sem sedel samo jaz. Ostali so bili potniki z zelo različnimi izkušnjami: Nataša je doma vajena Model Y, Luka in Maja pa sta pred tem Teslo komaj poznala.

Izgled, ki ne pusti ravnodušnega

Prvo, kar opaziš, je seveda zunanjost. Karoserija je iz nerjavečega jekla (Tesla ga imenuje HFS - hard freaking steel) v obliki ostrih, ravnih ploskev, brez tradicionalnega laka. Vozilo izgleda kot nekaj iz znanstvenofantastičnega filma — primerjave z *Blade Runnerjem* niso pretirane.

Dimenzije so impresivne: dolžina skoraj 5,7 m, širina prek 2 m, višina okoli 1,8 m. Kljub temu zaradi nizkega težišča (baterija v dnu) in aerodinamične, čeprav oglate, oblike ne deluje kot klasičen ameriški pickup. Deluje kot nekaj, česar na cesti še niste videli — tudi če ste videli že vse Tesle.

Naš primer je imel čez to jeklo črn wrap (in ime mu je bilo "BATMBL"). Meni je bil zaradi tega še bolj všeč. Nataši je bolj pri srcu originalna, nepobarvana površina. Oba imava prav: wrap naredi iz CT še bolj nastopaški objekt; golo nerjaveče jeklo pa je tisto, zaradi česar avto sploh obstaja. Ni estetska odločitev — gre za eksoskeletno konstrukcijo, izjemno odporno na udarce in praske. V praksi to pomeni, da poškodb zaradi manjših trkov z garažnimi vrati ali vejami na gozdni cesti praktično ne opaziš. Seveda prinaša tudi izzive: če se praska zgodi, je ni mogoče preprosto pobarvati. Lastniki pogosto pravijo, da se sčasoma naučiš živeti s »patino«, ki avtu daje značaj.

Prvi vtis v skupini je bil enoglasen v tonu, različen v besedah. Jaz: *kako je hud*. Nataša: ogromen, kot *vesoljska ladja*, pravi nastopaški avto. Luka: *kera drvarnica* — in kasneje *kmetijsko-vesoljska ladja*. Maja: *spaceship*. Skupni imenovalec: s tem avtom te bodo gledali.

In gledajo. V nobenem vozilu do zdaj nisem privabil toliko pozornosti. Velika večina reakcij je pozitivnih — otroci in mladostniki vsak dan dobesedno buljijo iz sosednjih avtov, pogosto dva ali trije na dan. Ljudje ustavijo in sprašujejo. Edina slaba izkušnja je bila, ko nam je na semaforju voznica iz sosednjega avta pokazala sredinca.

Naš konkreten primerek je imel še svoje posebnosti: registrsko tablico BATMBL3 in nalepko “Not today, Satan.” Cybertruck že sam po sebi izgleda, kot da bi ga vozil Batman. Ta pa je to vzel dobesedno.

Notranjost, prostor in udobje

Notranjost je minimalistična v Teslinem slogu, a prilagojena tovornjaku. Velik osrednji zaslon in materiali, ki so robustni in enostavni za čiščenje in sedeži, ki na dolgi poti ne kaznujejo. Tukaj so tudi vsi Tesla »bombončki«, ki jih pričakuješ — vklop klime na daljavo, hlajenje sedežev, aplikacija, odlična navigacija in avdio sistem.

Zadaj je zgodba nekoliko drugačna kot spredaj. Sedeži so “fiksni” — ne da se jih nagniti nazaj. Pogled ven je omejen zaradi majhnih stekel. Nataša je bila jasna: “To je avto za dva, ne za štiri.” Luka in Maja sta zadnjo klop izpostavila kot glavni minus.

Vožnja, ki prelomi možgane: steer-by-wire

Največja novost za večino evropskih voznikov nista zaslon ali pospešek. Je “steer-by-wire” — popolnoma elektronsko krmiljenje brez mehanske povezave med volanom in kolesi. Volanski drog v Cybertrucku nima kaj iskati -ko zavrtiš volan, senzorji zaznajo gibanje, računalnik pa pošlje ukaz električnim aktuatorjem, ki premikajo kolesa. Sistem je trojno redundanten, podprt s 48-voltno arhitekturo.

Kaj to pomeni v praksi?

- Volan se obrača zelo malo — za oster zavoj pogosto zadošča 70–90 stopinj, za obrat nazaj pa največ okoli 120 stopinj. Ni več premetavanja rok prek roke.

- Odzivnost je izjemna in se prilagaja hitrosti.

- Vozilo se počuti veliko bolj okretno, kot bi pričakovali od skoraj 3-tonske mašine.

Skupaj s štirikolesnim krmiljenjem postane manevriranje v mestu ali na parkirišču skoraj magično. Zadnja kolesa se pri nizkih hitrostih obračajo v nasprotni smeri, kar drastično zmanjša obračalni krog. Pri višjih hitrostih se obračajo v isto smer, kar izboljša stabilnost. Rezultat: tovornjak, ki se v mestu obnaša bolj kot velik SUV, ne kot neroden pickup.

To sem občutil takoj. Cybertruck je zelo velik — a na parkirišču se obnaša skoraj kot igrača. Prvih deset minut zahteva prilagajanje; možgani pričakujejo klasičen volan, a ga ne dobijo. Ko se po tednu dni vrneš na običajno krmiljenje Model Y, greš skozi kratek “reverse-shock”: volan se nenadoma zdi predolg, prepočasen in preveč mehanski.

In potem je tu še tisti neopisljivi občutek, ki ga Cybertruck pusti v spominu. Ko prvič sediš za volanom, ki se komaj premakne, a vozilo natančno sledi vsaki misli, ali ko na parkirišču z lahkoto manevriraš med ozkimi prostori, kjer bi se klasičen pickup težko obrnil, začneš razumeti, zakaj toliko ljudi reče, da gre za eno najbolj zasvojljivih vozil, kar so jih kdaj vozili. Ni le orodje ali prevozno sredstvo — je izkušnja, ki te prisili, da na novo definiraš, kaj od avtomobila pričakuješ.

Zmogljivosti, ki presenetijo — in fizika, ki ne laže

Kljub teži (okoli 3 tone) pospešuje kot športni avto. Dual Motor AWD, kakršnega smo imeli mi, naredi 0-100 km/h v okoli 4,2 s). Izvedenka Cyberbeast s tremi motorji gre pod 3 sekunde. To niso številke, ki jih pričakuješ od pickupov. To so številke, ki jih pričakuješ od športnih limuzin — le da sediš visoko, pred sabo imaš ravno vetrobransko steklo in za sabo tovorno posteljo t.i. “kason”.

Doseg je odvisen od različice in pnevmatik. Tesla za Dual Motor AWD navaja okoli 523 km EPA; Cyberbeast je tudi blizu tega. Realno je, seveda, manj — pri višjih hitrostih, v vročini, s klimo. Na naši poti smo izmerili porabo okoli 25 kWh/100km, po občutku 50–80 % več kot pri domačem Model Y. Realni doseg je bil približno 480 km na polnjenje.

Polnjenje je klasično Teslino. Superchargerji ga napolnijo izjemno hitro, saj podpira tako 400-voltno kot 800-voltno arhitekturo. V praksi to pomeni, da lahko v dobrih 30–40 minutah dodaš dovolj energije za nadaljnjih 300 kilometrov, kar je za vozilo te velikosti in teže izjemno dober rezultat. Na naši poti smo opravili približno deset polnjenj; večina na Superchargerjih, nekaj na javnih AC (tu je adapter “J1772” zlata vreden). Skupaj za elektriko okoli 120 USD. Polnjenje nas ni oviralo — postanki so se ujemali s prostim časom. Za Teslino občinstvo to ni novica. Za Luko in Majo pa je bil to padec starega mita.

Več kot prevoz: vtičnice in Powershare

Tu Cybertruck resnično izstopa. V kabini in v tovorni postelji so vgrajene vtičnice:

- dve 120 V (NEMA 5-20) v kabini,

- dve 120 V in ena 240 V (NEMA 14-50) v postelji.

Skupaj lahko oddajajo do približno 9,6 kW kontinuirane moči (V2L oz. vehicle-to-load). To pomeni, da lahko napajaš orodja, hladilnik, električno kolesarsko polnilnico, celo manjši varilec ali cel tabor. Dodatno obstajata še 48 V napajalna priključka (frunk in streha) z do 400 W.

Še močnejša je funkcija “Powershare” oz. vehicle-to-home. S primerno opremo lahko Cybertruck v primeru izpada elektrike napaja celotno hišo z do 11,5 kW moči — dovolj za več dni povprečne porabe. Brez hrupa, brez izpustov, z možnostjo samodejnega preklopa. Za slovenske razmere, kjer so vremenske ujme in izpadi vse pogostejši, je to izjemno privlačna lastnost — če bo Cybertruck sploh kdaj homologiran za naš trg.

FSD v14: ko avto vozi, ti pa še vedno gledaš cesto

Cybertruck brez FSD bi bil še vedno izjemen avto. Z FSD pa postane nekaj, česar v Evropi skorajda ni mogoče doživeti. Naš je imel FSD verzije 14, kar je bila moja prva daljša uporaba v14. Primerjava z v13 izhaja iz prejšnjih najemov v ZDA in Kanadi — drug avto, druga regija, drug čas.

FSD ni avtonomen sistem. Je “supervised” oz. nadzorovan. Voznik mora biti neprestano pripravljen na prevzem upravljanja, česar smo se držali tudi mi. Če se nebi, bi avto zelo hitro poskrbel za to.

Veliko večino našega potovanja je vozil FSD. Ročni posegi so bili zelo redki in skoraj izključno preferenčni (drugo parkirno mesto, ...), nikoli iz varnostnih razlogov. FSD deluje odlično v vseh situacijah: na avtocesti, v mestu, na ozkih cestah, gradbiščih, po dežju, ponoči in čez dan.

v14 se zdi bolj dodelan, bolj suveren, manj “robotski” kot v13. Po mojem subjektivnem občutku je na tej poti vozil bolje od povprečnega voznika. Že pri v13 sem na dolgi progi sistemu zaupal bolj kot sebi, ker je vedno zbran in nikoli zaspan. v14 ta občutek le še utrdi.

Dve najbolj očitni izboljšavi od v13, poleg generalno boljše vožnje, so po mojem mnenju hitrostni profili, ki znatno izboljšajo uporabniško izkušnjo v primerjavi z ročnimi nastavitvami hitrosti, in pa opazno boljše parkiranje na cilju.

Maja si je najbolj zapomnila, da je avto ustavi za zajčka, ki je prečkal cesto. To se ji je zdelo “Ful zabavno in prijetno” (Luka se je pošalil, da so se mu zaradi tega orosile oči).

Pri FSD ne gre za gledanje YouTuba pri 120 km/h, ampak za varnost, udobje in veliko manjšo utrujenost voznika, sploh na daljših poteh.

Vsi štirje smo se strinjali, da je FSD odličen in pripravljen za uporabo na Evropskih in Slovenskih cestah.

Kaj to pomeni za slovenskega voznika?

V Sloveniji Cybertruck (še) ni uradno naprodaj zaradi homologacije in tipske odobritve v EU. Posamezni uvozi so možni, a zahtevni. Kljub temu pa vozilo že zdaj kroži po Evropi (tudi po Sloveniji so ga že videli) in vzbuja zanimanje.

Za lastnike Tesel, ki so vajeni enostavne, tihe in zmogljive vožnje, Cybertruck prinese novo plast: občutek “orodja”, ki je hkrati igrača. Elektronsko krmiljenje in štirikolesno obračanje spremenita način, kako doživljaš veliko vozilo. Vtičnice in Powershare odpirajo možnosti, o katerih pri klasičnih avtomobilih sploh ne razmišljamo. FSD v14 pa - vsaj na ameriških cestah - spremeni daljše poti v užitek.

Cybertruck ni narejen, da bi ugajal vsem. Narejen je, da pokaže, kako lahko električna mobilnost preseže okvire klasičnega avtomobila. Za slovenske Tesla voznike je to idealna priložnost, da vidijo, kam gre prihodnost — in da se malo nasmehnejo, ko prvič zavijejo z volanom, ki se komaj premakne, a vozilo naredi popoln obrat.

Če boste kdaj imeli priložnost preizkusiti enega (v ZDA, na dogodkih ali pri zasebnikih), si vzemite čas. Saj to ni le vožnja. Je izkušnja, ki spremeni pričakovanja o tem, kaj lahko vozilo je.

Za tiste, ki želite videti Cybertruck v akciji in slišati podrobno, kritično, a hkrati navdušeno oceno, priporočam odličen 28-minutni film Jasona Cammise na kanalu Hagerty. V njem preizkusi Cyberbeast v pospeševanju, vodljivosti, manevriranju, odpornosti karoserije in celo v drag raceu proti Rivianu R1T ter GMC Hummer EV. Gre za eno najboljših in najbolj celovitih predstavitev vozila, kar jih je bilo narejenih.

Avtor: Janez Urevc